Kako naj častimo? Pri maši.

Kaj Sveto pismo pravi o bogoslužju?

Katoličani verjamejo, da maša, ki je oblikovana po zadnji večerji, je pravi način čaščenja.

Zadnja večerja je bila velikonočni obrok, kjer je Jezus vzel kruh, blagoslovil in zlomil, in ga dal dvanajstim apostolom, govoriti, »To je moje telo, ki vam bo dano; storite to v moj spomin;« in nato skodelico vina, govoriti, »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki bo izlito zate" (glej Luka, 22:19-20).¹

Ker je edina žrtev, ki je vredna darovanja Bogu v Novi zavezi, Jezus sam, Njegove besede iz zadnje večerje lahko vzamemo za realno vrednost, priznava, da sta kruh in vino, ki ju je ponudil, resnično njegovo telo in kri, zavezo njegove ljubezni. (To je pojem transsubstanciacije.)

Sveta evharistija je sama Jezusova daritev na Kalvariji, kjer je bil križan. Seveda, to ne pomeni, da Jezus vedno znova umre pri vsaki maši. Kot je zapisal sveti Pavel v svojem Pismo Hebrejcem 10:10: “Enkrat je umrl za greh sveta in nobena nadaljnja daritev ne bo potrebna.”

Jezus’ žrtev ni dogodek, omejen na daljno preteklost. Ima večna dimenzija temu, ki nadomešča prostor in čas, zato Sveto pismo Jezusa imenuje Jagnje, zaklano »pred ustanovitvijo sveta«. (Glej Knjiga Razodetjas, 13:8.)

torej, pri obhajanju evharistije, Bog, ki je zunaj prostora in časa, Jezusovo žrtev predstavi skupščini svojega ljudstva, ponovno predstavljanje to nam na nekrven način.

Bog to počne, da bi Cerkvi v vseh obdobjih zagotovil način, da bi bila del odrešilne žrtve Njegovega Sina–tako, da mu darujete to žrtev v hvalo in zahvalo. Zato je sveti Pavel zapisal v svojem Prvo pismo Korinčanom 10:16, »Keliha blagoslova, ki jo blagoslavljamo, ali ni udeležba pri Kristusovi krvi? Kruh, ki ga lomimo, ali ni udeležba v Kristusovem telesu?” To je neizrekljivo veselje in skrivnost maše, v kateri prejmemo polnost Jezusove ljubezni.

Spoštovanje Cerkve do evharistije kot do žive daritve je popolnoma svetopisemsko, izpolnjevanje Malahijeve prerokbe o prihodnji žrtvi, ki jo bodo nenehno darovali pogani, »Kajti od sončnega vzhoda do njegovega zahoda, moje ime je veliko med narodi; in povsod prinašajo daritve mojemu imenu, in čista daritev; zakaj veliko je moje ime med narodi, pravi Gospod nad vojskami« (Malachi, 1:11).

Cerkvena razlaga Malachi podpirajo najzgodnejši zgodovinski spisi krščanstva. Na primer, Didache, ki je cerkveni priročnik iz okoli leta 70 A.D., identificira evharistijo kot »daritve«, o katerih govori prerok Malahija. podobno, čez približno leto dni 150 A.D., Sveti Justin Mučenik imenuje Malahijeve »žrtve,” “žrtve, ki smo mu jih darovali povsod, pogani, to je … kruh evharistije in prav tako … kelih evharistije« (Dialog s Triponom 41).

Zadnja večerja je novozavezna izpolnitev pashe, ki je obredni obrok, ki so ga jedli Izraelci na predvečer svoje osvoboditve iz suženjstva v Egiptu. Med pasho so morali tisti, ki so bili rešeni, na podboje in preklado svojega doma naslikati kri daritvenega jagnjeta (predpodoba Jezusove krvi na lesu križa) in zaužiti jagnječje meso (glej Eksodus, 12:8). Z uživanjem jagnječjega mesa, so Izraelci v nekem smislu postali eno z jagnjetom, prevzemajo njeno brezhibnost nase. Pri zadnji večerji, ki se je zgodila na predvečer človekove osvoboditve od greha, Jezus, brezgrešno božje Jagnje, je dal svoje meso in kri, da ju verniki zakramentalno uživajo v obliki kruha in vina. Po tem svetem obhajilu, postanemo eno z Njegovo žrtvijo, ki daje življenje, prevzeti njegovo brezgrešnost nase.

Katoličani verjamejo, da kakršno koli bogoslužje razen evharistije ne ustreza temu, kar je za nas pripravil sam Bog. Gospod si želi resnične zaupnosti z nami; združiti z nami telo in dušo. Sveto obhajilo je resničen način, da Jezus Kristus da celega sebe nam in da se mi v zameno damo celega sebe njemu: popolna, medsebojno darovanje sebe; resnično osebno srečanje z Bogom v celotnem našem bitju.

To čudovito, zveličavna izkušnja je srce vsake katoliške maše.