Zakonska zveza

Zakaj ima katoliška cerkev tako ozko definicijo zakonske zveze?

Cerkveno opredelitev zakona je razodel Bog; torej, je popoln in ga ni mogoče spremeniti, da bi ustrezal človeškim strastem.

Cerkev varuje zakon, ali sveti zakon zelo pridno, ker verjame, da je to sveta stvar: božansko določena zveza med moškim in žensko. Sveto pismo razkriva dvojno naravo zakona: njegov enoten narave (tj., zveza zakoncev) in njegovo prokreativni narave (tj., odprtost do potomcev). Na primer, v Geneza vidimo, da je Bog ustvaril človeka moškega in žensko; in da je ta dva spola, ki se dopolnjujeta, poklical v združitev med seboj v velikem ukazu za razmnoževanje. »Tako je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je ustvaril; moškega in žensko ju je ustvaril. In Bog jih je blagoslovil, in Bog jim je rekel, 'Bodite rodovitni in se množite'« (Geneza 1:27-28). »To je končno kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa,« vzklikne Adam ob prvem pogledu na Evo. »Zato,« Sveto pismo pravi naprej, »Mož zapusti svojega očeta in svojo mater in se prilepi svoji ženi, in postaneta eno meso" (Geneza 2:23-24).

Ker je Bog nameraval, da je poroka simbol zaveze med njim in njegovim ljudstvom, monogamna, neločljiva zveza je ideal. Jezus je zakon med svojim delovanjem obnovil v skladu s tem idealom. Ko so farizeji spraševali, ali je ločitev pod kakršnimi koli pogoji dopustna ali ne, je odgovoril Odrešenik: »Ali niste brali, da ju je tisti, ki ju je ustvaril, od začetka ustvaril moškega in žensko, in rekel, 'Zaradi tega bo mož zapustil svojega očeta in mater in se pridružil svoji ženi, in dva bosta eno meso'? Tako nista več dva, ampak eno meso. Kaj je torej Bog združil, nihče naj ne loči« (glej Matej 19:4-6 in Geneza 1:27; 2:24).

Na to so odgovorili farizeji, »Zakaj je torej Mojzes ukazal enemu dati ločitveno listino, in jo odložiti?« je odgovoril Gospod: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je Mojzes dovolil, da ste se ločili od svojih žena, a od začetka ni bilo tako. In pravim ti: kdor se loči od svoje žene, razen nečednosti, in se poroči z drugo, prešuštvuje; in kdor se poroči z ločenko, prešuštvuje" (Matej 19:7-9; poudarek dodan).

»Ločitve«, o kateri je govoril Gospod, ne smemo zamenjevati s pojmovanjem ločitve v sodobni družbi.. Jezus je mislil na zakonsko ločitev brez svobode ponovne poroke – ločitev zakoncev, ne pa tudi razpad zakonske zveze. nekaj, poleg tega, so trdili, da Jezus s tem, ko naredi izjemo za primere »nečednosti«, dovoljuje ločitev. Tukaj izvirna hebrejska beseda, čeprav, je nadaljevala, kar je verjetno bolj natančno prevedeno kot »nečistovanje,«, kar pomeni greh, ki se je zgodil pred poroko, zaradi česar je zakonska zveza razveljavljena. Gospod, potem, ne dovoljuje razpada veljavne zakonske zveze, vendar priznava, da lahko zveza postane neveljavna zaradi napake, ki je bila vanj vnesena od začetka. torej, to bi bolj ustrezalo konceptu razveljavitev, kot z ločitvijo.

V istem odlomku, poleg tega, Jezus je izrecno prepovedal ponovno poroko, govoriti, »Kdor se poroči z ločenko, prešuštvuje« (Matej 19:9; prim. 5:32). Rekel je tudi, »Kaj je torej Bog združil, naj nihče ne loči;« in, glede ločitve, “Od začetka ni bilo tako” (19:6, 8). V Markovem evangeliju, Jezus je rekel, »Kdor se loči od svoje žene in se poroči z drugo, prešuštvuje z njo; in če se loči od moža in se poroči z drugim, ona prešuštvuje" (10:11-12; glej tudi Luka 16:18).

Prav tako, v svojem Prvem pismu Korinčanom (7:10 -11), Sveti Pavel piše, »Poročenim dajem odgovornost, ne jaz, ampak Gospod, da se žena ne loči od moža (ampak če bo, naj ostane samska ali pa se spravi s svojim možem)—in da se mož ne sme ločiti od svoje žene.« Po Paulu, v istem pismu Korinčanom, zakonsko vez lahko pretrga le smrt (7:39).

Cerkev je v zakonu vedno videla globoko simboliko in izjemno krepost.

Jezus je nebesa primerjal s »poročno gostijo« (Matej 22:2 in 25:10), in njegov prvi javni čudež–spreminjanja vode v vino–je bila izvedena na poročnem prazniku (glej Janeza 2:1).

Pavel je zakon videl kot model Jezusove zaroke njegovi Cerkvi (glej njegovo pismo Efežanom 5:32).

Najzgodnejši krščanski zgodovinski spisi, ki presegajo Sveto pismo, prav tako zagovarjajo svetost in nerazvezljivost zakona. Na primer, Sveti Ignacij Antiohijski, pisanje o A.D. 107, rekel, »Za moža in žene, ki se želijo poročiti, je primerno, da so združeni s privolitvijo škofa, tako da bo njun zakon sprejemljiv Gospodu, in ni vstopil zaradi poželenja. Naj bo vse storjeno Bogu v čast« (Pismo Polikarpu 5:2).

V približno letu 150, Sveti Justin Mučenik komentira Mateja 19:9, napisal, »Po besedah ​​našega Učitelja, tako kot so grešniki, ki sklenejo drugi zakon, čeprav je to v skladu s človeškim pravom, tako so tudi grešniki, ki s poželenjem gledajo na žensko« (Prvo opravičilo 15). Približno ob istem času, Atenagora iz Aten je napisal, »Držimo, da mora človek ostati tak, kot se je rodil, ali pa se poročiti samo enkrat. Kajti drugi zakon je prikrito prešuštvo" (Prošnja za kristjane 33). »Kako bomo zadostovali,« je v začetku tretjega stoletja zapisal Tertulijan, »za pripovedovanje te sreče zakonske zveze, ki jo ureja Cerkev, ki je žrtev (tj., evharistijo) krepi, na kateri blagoslov daje pečat, ki ga angeli oznanjajo, in ki ima Očetovo odobritev?” (Moji ženi 2:8:6). Ob istem času, Sveti Klemen Aleksandrijski, navaja Kristusov nauk v Mateju 5:32, prešuštvo definira kot sklenitev druge zakonske zveze, medtem ko je prejšnji zakonec še živ (Stromatni led 2:23:145:3)

avtorske pravice 2010 – 2023 2fish.co